Življenje na tem planetu je uglašeno tako, da se na poti skozi življenje in njegove izkušnje pogosto soočamo z različnimi izzivi. Ti so lahko različni, od osebnih odnosov in vsakodnevnega stresa do krutosti, ki jo prinašajo vojne in okoljske spremembe, ki jih povzročajo naravne nesreče.

Pred nekaj leti, v času moje nosečnosti, sem v velikem mestu nekaj dni vodila predavanja. Zaradi nosečnosti in vodenja procesov, ki so nam odpirali srce in nas povezovali z našo duhovno naravo, sem bila zelo ranljiva. Bila sem zelo odprta in občutljiva za vse kar me je obdajalo, še posebej močno sem čutila energijo ljudi.

V tem času je Vzhodna Evropa začela prejemati velik pritok beguncev, ki so bežali pred vojno v Siriji. Preplavili so ulice in se utaborili sredi tega velikega mesta pred železniško postajo. Ko smo se nekega dne peljali do hotela, smo peljali mimo njihovega začasnega kampa, kjer so ti begunci spali v šotorih ali na odejah pod milim nebom. Ker je bil promet zelo počasen, smo se v bližnjem križišču zadržali 15 minut. Kot v počasnem posnetku sem lahko opazovala otroke, ki so se igrali na tleh, ženske, ki so stale ob vodnjaku, oziroma nekakšnem improviziranem vodnjaku, pa so si prale oblačila. Naenkrat sem zagledala visoko nosečo žensko, ki je počasi hodila proti vodnjaku in se postavila v vrsto, da bi nekaj umila. Za njo je bila mati z zelo majhnim dojenčkom.

Težko je opisati z besedami, a v tistem trenutku sem izgubila občutek jaza. Kot da bi se znašla v telesu nosečnice in hkrati v telesu tega majhnega dojenčka in njegove matere. Zdelo se mi je, kot da sem razdelila svojo zavest in postala vse naenkrat. Dihala njihov dih, čutila njihove telesne občutke in skoraj slišala njihove misli. V svojem srcu sem izkusil Enost, in čeprav sem jo doživljala že prej, še nikoli ni bila tako intenzivna in še nikoli nisem bila tako močno v stanju zavesti, kjer ne bi bilo ločenosti med mano in "njimi".

Nenadoma je na semaforju zasvetila zelena luč in taksi je z veliko hitrostjo odpeljal, kot bi hitel stran. Nato sem pomislila na svojega sinčka. Ali je ta moja izkušnja vznemirila njegovo dušo? Odgovor sem kmalu začutila, ko je z nogo pobrcal in prešinila me je nežna misel: "Mama, vsi smo eno. Kako naj me ta resnica moti, če izhajam iz Enosti in se vanjo vračam?"

Takoj sem začutila, da so se pred mano odprla ogromna vrata razumevanja. Občutila sem globoko spoštovanje do duš, s katerimi sem pravkar imela priložnost deliti trenutek Enosti, in se počutila, kot da ima del mene, ki se je odcepil in je zdaj spet v mojem telesu, poslanstvo. Morala sem narediti vsaj nekaj, karkoli, da bi tem dušam vsaj malo pomagala na njihovi poti.

Tistega dne sem se pogovarjala s prijatelji in novinarji. Zbirali smo donacije za nakup otroških oblačil, odej, plenic, ženskih higienskih vložkov in številnih drugih potrebščin, ki se nam običajno zdijo samoumevne, a ko jih nimamo, naenkrat postanejo luksuz. Ker sem bila v visoki nosečnosti, so se moji prijatelji in mož odločili, da moram ostati v hotelu, ko bodo te potrebščine dostavljene. Medtem ko so moji prijatelji nosili blago k njim, sem sedela v tišini in bil priča molitvi, ki je prihajala iz moje duše. To je bila molitev za naš svet: za prihodnost, v kateri bomo vsi živeli v polnem zavedanju svojih duš in spominov na to, kako zelo povezani smo; molitev, da bi naši otroci ostali v blaženem stanju zavedanja duše, da smo vsi eno. Spoznala sem, da spoznanje naše Enosti zahteva veliko mero sočutja.